sedna

As with art is prepared, so one should drink it with art.

Držim joj ruke i stežem je na svoje grudi.
Pokušavam da ispunim svoje naručje njenom ljupkošću,
da poljupcima opljačkam njen sladak osmeh,
da očima svojim ispijem njene tamne poglede.

Ali, avaj, gde je to sve?
Ko može lišiti nebo njegova plavetnila?
Pokušavam da shvatim lepotu,
ali mi ona izmiče i ostavlja mi na rukama samo telo.
Prevaren i umoran, vraćam se.

Kako može telo dotači cvet koji sme da dodirne jedino duša? 

Odpri mi, ljubezen moja Veličastna,

odpri okno in spusti me

 v svoje puhteče naročje.

Objami me s svojo rdečo sapo.

Objami me s tišino puščavske zemlje,

ki se skriva v skodelici trpkega črnega čaja,

v vonju sveže krvi zaklane živali,

v šumu koraka nevidnega čuvaja

in tihem sikanju večnega nomadskega ognja.

Odpri mi, ljubezen moja, opojna vrtnica,

rdeči mak, odpri okno, da zapiha iz puščave

v tvoje sobane, naj prepiha,

naj odpihne vse!

Naj odnese še zadnji dvom,

da nisem že stalno tukaj,

tvoj ljubimec, zleknjen

na tvojih prelepih preprogah,

v tvojem domovanju,

na tvojih zamolklo svetlečih bedrih,

v odsevu tvojega očesa.

Odpri se mi kot okno v Ljubezen,

Ljubezen moja, Veličastna.

Ljubi me, ko zvok vetra v travi

sega nad oblake.

Ljubi me, ves slok in pokončen.

S strupom me nahrani,

poželjivo me požgi v ogenj,

misli v bilke mi zazibaj

in zapoj mi, z glasom tem vetrovnim,

zamrznjenim, gromovnim.

Poj mi, gibaj me in žgi

vse dokler ne zazvoni

kristalna tišina najine enosti.