No, pa so tukajle, rezultati februarskega natečaja v haigi.
Brez mojga Kingija ne bi šlo!
http://www.worldhaiku.net/haiga_contest/53th/lili.html
Še se morava matrat, za začetek je pa več kot sem pričakovala.
Kingi, kje je zdaj najino šilce terana?
Pojdi stran, ker drugače izkoristim
vsak trenutek, vsak tvoj pogled, dih,
da ti v vsakem trenutku, pogledu, dihu vrnem ljubezen.
Ker, če ne greš takoj, ti bom prigovarjala kar naprej,
ostani, ostani tukaj, na najini strani, predragi.
Shranjujem časopise,
steklenice, stara oblačila.
Iz smeti poberem vse, kar je dobro.
Pri meni je polno uporabnih stvari,
ki še niso bile uporabljene.
Zbiram stare spomine
in pozabljam na zdaj,
včeraj je požrl ves prostor.
Čipkam črne čipke,
gledam čas, kako mineva
v prihajanju in odhajanju ljudi,
ki jih vidim skozi okno.
Tudi njih zbiram,
kar polastim si jih.
V skrbi za stvari pozabim,
da moj grob že zeva vame.
1.
Kupujem knjigo o zmajih ( za otroka/kot tudi za mamo) in se zapičim v bestseller pred blagajno. Neka rdeča knjiga, turški avtor, Vrtnični vrt, nekaj takega. ( btw: je kdo prebral?)
In spregledam gospoda v letih, ki je že stal v vrsti.
Jaz: Gospod, vi ste bili pa tukaj pred mano, ali ne?
Gospod v letih: Ja, vendar vas spustim naprej, saj ste ženska.
Jaz: Ne, ne. V tem primeru pravila lepega obnašanja narekujejo, da je vrsta pač vrsta. Vztrajam. Prosim, stopite naprej.
Gospod v letih: Kaj takega! Saj ne morem verjeti, da to še obstaja. Tak način pogovarjanja, tak odnos..
Jaz ( z zgroženim pogledom ) : Kaj ste mislili s tem? Da se pogovarjam tako, da spoštujem sogovornika ali s tem, da vam dajem prednost, kjer ste jo že itak imeli?
gospod v letih: Pravzaprav oboje. Kako nenavadno, kako nenavadno.
Gospod izvleče zlato kreditno kartico, plača nakup, me vljudno pozdravi in še vedno, mrmraje sebi nekaj v svoj karirasti plašč in še bolj karirasto čepico, oddide v svoje spedenano meščansko stanovanje.
2.
Stojim na postaji in čakam bus. Kadim in se delam nevidno.
Pride mulček, dvanjast let, ne več, rolka, superge, bunda in ostala navlaka in uspe izpod svojih angelskih kravželjnov izdaviti nekaj kot:
Guspa, a mate mogoče en euro?
Tukaj mi je pa vljudnost na celi črti odpovedala. Sicer sem celo izdavila: Ne!
vendar sem si potem celo pot do doma mrmrala v svoj krzneni ovratnik: kajtakega, kajtakega.
Kdo je zdej tle nor, res ne vem..
Danes se mi očitno ne spi. Prosim, odmislite navedke in podobno navlako. Na žalost, ne znam več pravilno pisati, lektorja imam pa v postelji.
Ajd!
Moj oče, moja mati,
poveži tisto, kar želi biti povezano
in potrgaj tisto, kar je za vekomaj potrgano.
Osvetli mrak,
pregrizi mraz,
pobožaj me,
prikliči oblak večne rose,
naj dežuje žarek tvoj,
poljub življenja.
Podari mi, poljub življenja,
mati moja, moj oče.
