sedna

potopljen čoln;

njegove barve še vedno žive

v pomladnem soncu

slika: Andrej

Kje zvezdica prespiš mi dan?

Kje nebesa stkejo se v tvoj sij,

kje zemeljsko si posteljico rahljaš?

Ne na zemlji, ne na nebu ne širim svojih kril,

le tebi o bežanju in nemiru pojem,

da zaslutiš me, ko vse zbeži

in ko krohot iz kleti ponikne

in po kotih prasketavo zašumi.

Tukaj sem, v tvoji misli brezmisleči,

spiralno sled si mislim,

odmislim strah si

in nemir.

Zvezdica bežeča

nad mano stresa biserna peresa.

Dvojno hrepenenje steka vode

preteklosti in bodočnosti.

Čakam, da se srečaš z mano tam,

kjer čustva odbeže,

ostane pa zavedanje,

da sva iz istega stkana,

v isto se stekava

in v isto se bova izlila.

slika: Andrej

Sve svoje nade

prebrzo sam strpala u čamac,

naš, još neizgrađen.

Malo je zaškripio,

zajaukao pod težinom

i promrmljao:

baš dobro, Majstor putuje

samo svojim telom. 

Male lončnice

gledajo v drevo

pisarna sameva.

 slika: Tadej

 Brez dvoma in brez pretvez

govorim ti resnico o sebi,

ko lezeš stran od sebe.

Brez laži, le brez laži

boš zbral pogum,

da se vzljubil boš,

v Resnici.

 slika: Andrej

Na vročem puščavskem soncu

slečem staro kožo

in pustim, da me prekrijejo nove luske.

Zelene, zlate in kovinsko modre

kot nebo, ki odprto piha

topel veter kovinskega okusa.

Kot nebo, ki seje zlate sončne žarke.

Kot nebo, ki dela zelene poganjke šepeta.

S svojim počasnim rožljanjem lusk,

drgnjenjem ob topel pesek

postajam vedno bolj jaz

in ti vedno bolj šepet vetra,

toplota poganjka

in šumenje sonca.