škrlatna 7C
Ko vse zaspi,
zver svoje kremplje naostri,
s svilenim korakom
v svilenem zraku
brezšumno ubije.
V zadnjem trzljaju
slastno žrtev
po krznu poliže.
Toplo, z vročo krvjo
od strahu prepojeno
počasi použije.
Kosti pokljajo,
smrt med vejami se utiša,
potešena lakota
jutri pride spet,
še večja, še bolj nenasitna.






13.04.2008 ob 11:41
Vao… se ti je odprla poezija.
Ne morem slišati glasbe. Nekako je ne poznam? Oz. bom videla zvečer. A ne bom sedaj še komentirala pesmice, bom skušala oboje povezati.
13.04.2008 ob 13:44
Hedonizem.
Just because you feel good, doesn t make you right. Zafrkavam samo sebe. Spet.