slika: Biba

Na bregu naplavin

prebiram preteklost.

Ni sreče.

Listi jeseni padajo v vodo,

naj jih odnese.

Vrtinčim se z njimi,

sem voda, ki teče.

Brez jutri je dan,

brez jutri bo noč.

Krila črnih ptic,

brez doma,

brez priveza,

igraje lahko

ponudijo sreči zavetje.

Preizkuševalka tabujev

stojim na razpotju

in s prevezo na očeh

navidezno izbiram

med dobrim in slabim,

med begom in bojem,

med rdečimi čeveljci in vojaškimi škornji,

med bogatstvom in bedo.

Ni mi vseeno.

Le razumem.

Samo tvoja roka v moji,

samo tvoj pogled v mojem,

tvoj dih v mojem,

tvoja misel v moji.

Koliko imam!

Več kot sem kdajkoli upala želeti.

Samo zdaj,

zdaj imam vse.

Kje zvezdica prespiš mi dan?

Kje nebesa stkejo se v tvoj sij,

kje zemeljsko si posteljico rahljaš?

Ne na zemlji, ne na nebu ne širim svojih kril,

le tebi o bežanju in nemiru pojem,

da zaslutiš me, ko vse zbeži

in ko krohot iz kleti ponikne

in po kotih prasketavo zašumi.

Tukaj sem, v tvoji misli brezmisleči,

spiralno sled si mislim,

odmislim strah si

in nemir.

Zvezdica bežeča

nad mano stresa biserna peresa.