slika: Biba
ni dovolj
da te stiskam za vrat
rdeča meglica
nosi bes
demoni plešejo
svoj ples
podivjano ukročen
želja po še
ne prosiš
to me brzda
navezane na vrvico
vse planete zalučam
v vesolje
do roba
nora
odletijo v brezdan
neznano kam
odšla so pričakovanja
črna šamanka poj
razvij besnenje
nad svojo žrtvijo
ki to ni
da vidiš
ali preživimo
http://www.youtube.com/watch?v=yHJ2FBzncCU&feature=related
Plazim se po tvojih mislih,
vohljam tvoje stopinje
in čakam znane roke,
da me pogladijo po krznu.
Ko te ni, si ogledujem sonce,
oblake in ptiče z okenske police.
Odpravim se na potep,
ujamem si miš,
se zavlečem v temen kot
in spim prave mačje sanje.
Vode naše.
Jezera, rečice, potočki, morje.
Ko zavojevalski narodi pokažejo človečnost se zdi svet še bolj absurdno krivičen:
http://www.survival-international.org/news/3565
Kako je pa z našim vodovjem? Kdo je njihov lastnik? Čigava je ( kakšno obilje, si predstavljate ) še vedno pitna “slovenska” voda?
Nekad si bio moj i ja sam te prihvatila.
Nikad u ljubavi, nikad bez nje.
Tvoja, ničija.
Nekad si bio sve moje
i morala sam ići za tobom.
Danas te vidim u očima,
toliko poznatim,
da te Znam.
I znam, da neću biti tvoja
i neću biti ničija.
Bit ću svoja i bit ću sa tobom,
ako si me sada voljan prihvatiti.
Kaži mi dete,
zašto si došlo
tim svojim suznim očima
u moja žitna polja,
među moje bagrenje,
u moj mali šumarak?
Da ti uberem drožđa,
jabuka, možda?
Da ti sipam bistre vodice u čašu?
Ili da te nosim na grudima
i tiho te milujem,
dok se ti suzne oči ne zatvore
u san, spokojan kao noć
koja nas zagrće svojim
tananim zvezdanim plaštem.
Kad poletiš
polećem sa tobom.
Nisam ti više senka
i neprimetni bezosećajan pratioc,
već sam ti saputnica,
šaptalica, milovalica,
majka-otac-dete.
Oteta nebu,
da putujem zemljom
tebi i meni
izkoriščani
lačni
pretepeni
prebadani
ubijani
zapiti
bedni
žalujoči
trdi
nedostopni
razžaljeni
samozadovoljni
polni moči
željni oblasti
nažrti
zdolgočaseni
obrazi
obrazi
Obrazi prednikov strme,
združeni v en sam obraz
iz oči zasveti odobravanje
vseeno je
vse je eno
zdaj
skoči
Krvaviš.
Obešam te na kavelj,
bičam do otrplosti,
brezodzivno telo,
brez usmiljenja,
suženj, ki ob nemogočih urah
hodi po kruh, ki si ga nisem zaslužila.
Suženj, daj!
Suženj si zasluži.
Viseti kot Jezus in trpeti.
Na široko odprte,
otroške oči.
Vidijo nasilje in se z njim poigrajo.
Nova igra trpinčenega užitka,
igra nedovoljene strasti
in žrtvovanja za rablja,
ki je izkoristil nedolžnost.
Kdaj boš, suženj,
ubil svojega rablja.
Kdaj.
